Seznam testov

Postopek genetskega določanja spola pri ptičih je primeren za številne vrste, pri katerih ne moremo ločiti spola na podlagi telesnih značilnosti (velikost, barvni vzorci, itd.). Postopek je za žival neboleč. DNK za testiranje lahko pridobimo iz peres prsnega predela ali kaplje krvi odvzete iz krempljev ptice. Prednosti testiranja spola na podlagi DNK so predvsem v zanesljivosti testa (več kot 99,9%), neinvazivnosti metode ter preprostem transportu, saj je peresa ali vzorce krvi možno poslati enostavno po pošti. Pri jemanju vzorcev mora rejec zagotoviti sledljivost vzorcev peres, saj lahko napačno označevanje vodi do napak pri rezultatih.

NAVODILA ZA ODVZEM VZORCEV

OBRAZEC ZA NAROČILO TESTOV - PTICE

Hide

Postopek genetskega določanja spola pri ptičih je primeren za številne vrste, pri katerih ne moremo ločiti spola na podlagi telesnih značilnosti (velikost, barvni vzorci, itd.). Postopek je za žival neboleč. DNK za testiranje lahko pridobimo iz peres prsnega predela ali kaplje krvi odvzete iz krempljev ptice. Prednosti testiranja spola na podlagi DNK so predvsem v zanesljivosti testa (več kot 99,9%), neinvazivnosti metode ter preprostem transportu, saj je peresa ali vzorce krvi možno poslati enostavno po pošti. Pri jemanju vzorcev mora rejec zagotoviti sledljivost vzorcev peres, saj lahko napačno označevanje vodi do napak pri rezultatih.

NAVODILA ZA ODVZEM VZORCEV

OBRAZEC ZA NAROČILO TESTOV - PTICE

Hide

Postopek genetskega določanja spola pri ptičih je primeren za številne vrste, pri katerih ne moremo ločiti spola na podlagi telesnih značilnosti (velikost, barvni vzorci, itd.). Postopek je za žival neboleč. DNK za testiranje lahko pridobimo iz peres prsnega predela ali kaplje krvi odvzete iz krempljev ptice. Prednosti testiranja spola na podlagi DNK so predvsem v zanesljivosti testa (več kot 99,9%), neinvazivnosti metode ter preprostem transportu, saj je peresa ali vzorce krvi možno poslati enostavno po pošti. Pri jemanju vzorcev mora rejec zagotoviti sledljivost vzorcev peres, saj lahko napačno označevanje vodi do napak pri rezultatih.

NAVODILA ZA ODVZEM VZORCEV

OBRAZEC ZA NAROČILO TESTOV - PTICE

Hide

Postopek genetskega določanja spola pri ptičih je primeren za številne vrste, pri katerih ne moremo ločiti spola na podlagi telesnih značilnosti (velikost, barvni vzorci, itd.). Postopek je za žival neboleč. DNK za testiranje lahko pridobimo iz peres prsnega predela ali kaplje krvi odvzete iz krempljev ptice. Prednosti testiranja spola na podlagi DNK so predvsem v zanesljivosti testa (več kot 99,9%), neinvazivnosti metode ter preprostem transportu, saj je peresa ali vzorce krvi možno poslati enostavno po pošti. Pri jemanju vzorcev mora rejec zagotoviti sledljivost vzorcev peres, saj lahko napačno označevanje vodi do napak pri rezultatih.

NAVODILA ZA ODVZEM VZORCEV

OBRAZEC ZA NAROČILO TESTOV - PTICE

Hide

Polioma virus ptic je bil prvič odkrit in opisan leta 1981. Virus je znan po tem, da povzroča akutna in kronična obolenja pri več vrstah ptic. Pri papigah povzroča bolezen ptičji polioma virus (APV), pri goseh sorodni gosji hemoragični poliomavirus, ki povzroča hemoragični nefritis in enteritis. Obe bolezni sta vnetni in imata skupno lastnost, da je smrtnost pri mladih ptičih zelo visoka. Ptičji poliomavirus je v tem smislu drugečen od sesalskih poliomavirusov saj je smrtnost dosti višja kot npr. pri sesalskem polioma virusu SV 40.

Za bolezen ki jo povzroča APV virus je značilen hepatitis, ascites in hidroperikardium. Procent smrtnosti zaradi te bolezni je lahko tudi 100%.  Mlade ptice, ki preživijo okužbo razvijejo kronično obliko bolezni, katere glavni simptom je nepravilnost v razvoju peres oziroma klinični znaki niso vidni. Ptice brez kliničnih znakov so najpogostejši prenašalec bolezni, saj so fizično normalno aktivne in se normalno razmnožujejo. Virus APV lahko prizadane vse vrste papig, kljub temu pa je znano da pogosteje prizadane papige are, aratinge, eklektuse, agapornise, nimfe, skobčevke in mnoge druge. APV ne prizadane samo papig ampak tudi nekatere druge vrste ptic, kot so ščinkavci, orli, jastrebi… Virus je razširjen po celotnem svetu. Vsi tipi virusov, ki so jih do sedaj našli kažejo izredno genetsko sorodnost in tako obstaja samo en genotip oziroma serotip. Virus APV se prenaša med odraslimi pticami in iz staršev na potomce. Mladiči lahko poginejo že v jajcu, lahko pa se normalno izvalijo in velikokrat poginejo v starosti 10 do 14 dni oz. večje ptice v starosti od 20 do 56 dni. Mladiči pogineje predvsem zaradi odpovedi nekaterih mišic v telesu. Pogosto ne morejo prazniti golše v kateri hrana obstane. Nastopi podhranjenost in dehidracija ter na koncu smrt mladiča, kljub polni golši hrane. Če mladiči preživijo so velikokrat slabo operjeni. Manjkajo predvsem peresa po hrbtu in trebuhu ter letalna peresa. Po perutih so v večini primerov peresa normano razvita. Operjenost prizadetih delov se lahko po nekaj goljenjih tudi popravi.

Simptomi

• slaba operjenost – manjkajo predvsem peresa po hrbtu in trebuhu ter letalna peresa
• zakasnjeno praznjenje golše – mladiči v gnezdu lahko umrejo s polno golšo
• dehidracija
• depresija
• anoreksija in izguba telesne teže
• krvavenje pod kožo
• odpoved vitalnih organov (nekateri ptiči zato niso zmožni letenja)
• paraliza

Bolezen je pogosto smrtna zato se lahko razvijejo le nekateri od naštetih simptomov.

Diagnoza

Obstaja več vrst testov, ki učinkovito dokazujejo to bolezen. Najpogosteje uporabljena metoda je verižna reakcija s polimerazo (PCR). Z njo lahko učinkovito določimo bolezen iz vzorca krvi ali peres. PCR metoda temelji na pomnoževanju in dokazovanju prisotnosti virusne DNA v vzorcu. Metoda je do ptice in lastnika zelo prijazna. Pri diagnozi te bolezni se uporabljajo tudi imunološki testi, ki pa so zaradi spremenljivega imunološkega odziva ptiča lahko nenatančni. V koliko je test pozitiven, je potrebno opravit test na vseh pticah, ki so bile v stiku z obolelo ptico. Obolelo ptico je potrebno takoj premestiti v karanteno. Po 2 mesecih priporočamo ponovno testiranje obolelih ptic.

Zdravljenje

Do danes še ni bilo razvito nobeno zdravilo za zdravljenje bolezni, ki jih povzroča APV. Obstaja cepivo, s katerimi lahko zaščitimo ptice pred okužbo s tem virusom. Cepivo je zelo težko dostopno, cepi pa se predvsem mlade ptice v 5 tednu starosti (odvisno od velikosti in vrste ptice). Ker  zdravila še ni je toliko bolj pomembno, da bolezen odkrijemo pravočasno, saj smo le tako lahko dovolj pozorni, da bolezni ne širimo.

Prenos bolezni in preventiva

Virus se lahko prenaša le iz ptice na ptico in ne na druge živali oz. človeka. Najpogosteje se prenaša z direktnim stikom dveh ptic, preko vdihovanja aerosola, preko peresnega prahu, iztrebkov, sperme, jajc in hrane. Virus se lahko prenese tudi preko okuženih posod za hrano in vodo, gnezdilnic, gnezdilnega materiala, palic za sedenje, opreme kletke oz. voljere… Velikokrat se zgodi, da se virus prenese iz okužene matere ali očeta, ki ne kažeta simptomov bolezni, na potomce v gnezdu oz. se prenese na jajca še preden jih samica izvali. Virus ostane aktiven še kar nekaj časa po tem ko smo iz prostora odstranili bolno ptico. Zato je potrebno prostore v katerih je bolna ptica bivala ustrezno očistit in razkužit. Na tržišču obstaja nekaj razkužil, ki ubijejo ta virus.

Pomembno je, da takoj ko posumimo na bolezen, ptico izoliramo in s tem preprečimo morebitno nadaljnjo širjenje virusa. To ptico testiramo na prisotnost virusa in ob pozitivnem testu testiramo še preostale ptice, ki so bile v stiku z okuženo ptico. Le tako lahko učinkovito odpravimo bolezen iz jate. V izogib širjenju bolezni lahko preventivno pregledamo nekaj vzorcev ptic iz jate, saj le tako lahko najhitreje in najučinkovitejše omejimo razvoj in širjenje te bolezni.

 

NAVODILA ZA ODVZEM VZORCEV

OBRAZEC ZA NAROČILO TESTOV - PTICE

Hide

Bolezen kljuna in peres pri papigah (ang. psittacine beak and feather disease- PBFD) je kužna virusna bolezen, ki prizadene ptice iz družine Psittacidae (papige). Bolezen vpliva na razvoj peres, kljuna in imunskega sistema v mnogih primerih pa je tudi smrtna. Bolezen povzroča majhen virus- Circovirus, ki okuži in ubije celice peres in kljuna. Virus prav tako oslabi imunski sistem, zato lahko papige poginejo zaradi sekundarnih okužb z bakterijami, virusi, glivami ali praživalmi. Bolezen lahko prizadene vse vrste papig. Kljub temu pa se pogosteje pojavlja pri kakadujih, arah, sivih žakojih, aleksandrih, eklektusih, skobčevkah in agapornisih. Okužba s Circovirus-om je velikokrat tudi smrtna.  Akutna bolezen prizadene predvsem mlade papige (do približno 2 let), je hitro napredujoča in je pogosto smrtna. Bolezen še posebej hitro napreduje pri ročno vzgojenih papigah. Kronična oblika bolezni se lahko kaže le z lažjimi simptomi, katerih velikokrat sploh ne opazimo. V takih primerih lahko preteče več let preden papiga pogine. V tem času se lahko bolezen razširi na druge papige in potomce obolele živali. Zato je zelo pomembno, da bolezen odkrijemo preden se ta razširi po celotni jati oz. preden se virus razširi na potomce. Kot kažejo nekatere raziskave je virus že tako razširjen, da je z njim okuženih več kot  5% papig, v nekaterih jatah pa tudi vse papige.

Simptomi

• Izguba velike količine peres, ki se ne obnovijo
• Odpadanje normalno razvitih peres (lahko vpliva na letenje in ravnotežje)
• Rast nenormalno razvitih peres
• Nova peresa rastejo v nenavadnih smereh
• Izguba puha
• Papige so gole po delih telesa ali celo po celem telesu
• Kljun se lahko nenadno poveča in dobi nenormalno obliko
• Vidne so razjede po kljunu

Kateri simptomi in v kakšnem obsegu se bodo izrazili je odvisno od stadija in statusa bolezni. V kasnejšem stadiju bolezni se lahko pojavijo tudi simptomi kot so izguba apetita, driska, bruhanje, izguba telesne teže in depresija. Smrt papige lahko nastopi že po enem mesecu lahko pa se bolezen obdrži tudi več let.

Diagnoza

Obstaja več vrst testov, ki učinkovito dokazujejo to bolezen. Najpogosteje uporabljena metoda je verižna reakcija s polimerazo (PCR). Z njo lahko učinkovito določimo bolezen iz vzorca krvi, iztrebkov ali peres. PCR metoda temelji na pomnoževanju in dokazovanju prisotnosti virusne DNA v vzorcu. Metoda je do papige in lastnika zelo prijazna. Pri diagnozi te bolezni se uporablja tudi biopsija kože in peres. Bolezen pa je mogoče dokazati pri pregledu patohistoloških rezin tkiva pod mikroskopom. V kolikor je test pozitiven, je potrebno opraviti test na vseh papigah, ki so bile v stiku z obolelo papigo. Obolelo papigo je potrebno takoj premestiti v karanteno. Po 2 mesecih priporočamo ponovno testiranje obolelih papig.

Zdravljenje

Do sedaj še ni bilo razvito nobeno zdravilo ali cepivo proti temu virusu, zato je ključno pravočasno odkrivanje bolezni. Le tako smo lahko dovolj pozorni, da bolezni ne širimo in da pri bolni ptici hitro opazimo sekundarne okužbe, ki so lahko zanj usodne.

Prenos bolezni in preventiva

Virus se lahko prenaša le iz papige na papigo in ne na druge živali oz. človeka. Najpogosteje se prenaša z direktnim stikom dveh papig, preko vdihovanja aerosola, preko peresnega praha, iztrebkov in hrane. Virus se lahko prenese tudi preko okuženih posod za hrano in vodo, gnezdilnic, gnezdilnega materiala, palic za sedenje, opreme kletke oz. voljere… Velikokrat se zgodi, da se virus prenese iz okužene matere ali očeta, ki ne kažeta simptomov bolezni, na potomce v gnezdu. Virus ostane aktiven še nekaj mesecev po tem, ko smo iz prostora odstranili bolno papigo. Zato je potrebno prostore v katerih je papiga bivala ustrezno očistit in razkužiti. Na tržišču obstaja nekaj razkužil, ki ubijejo ta virus.

Pomembno je, da takoj, ko posumimo na bolezen, papigo izoliramo in s tem preprečimo morebitno nadaljnjo širjenje virusa. Papigo testiramo na prisotnost virusa in ob pozitivnem testu testiramo še preostale papige, ki so bile v stiku z okuženo papigo. Le tako lahko učinkovito odpravimo bolezen iz jate. V izogib širjenju bolezni lahko preventivno  pregledamo nekaj vzorcev papig iz jate, saj le tako lahko najhitreje in najučinkoviteje omejimo razvoj in širjenje te bolezni.

 

NAVODILA ZA ODVZEM VZORCEV

OBRAZEC ZA NAROČILO TESTOV - PTICE

Hide