fbpx Testiranje alergij na hrano | evg
Skip to main content

Testiranje alergij na hrano

Reakcije na zaužito hrano (neželene reakcije na hrano) so redke. Predstavljajo 1–5% vseh dermatoloških bolezni pri psih in mačkah in 10–15% nesezonskih, neparazitskih alergijskih dermatitisov pri psih (Muller et al, 2001).

 

Trenutno ni znana nobena pasemska ali spolna predispozicija pri psih. Čeprav se večje število primerov pojavi pri psih mlajših od 12 mesecev (Harvey, 1993; Rosser 1993), večina dermatologov zagovarja teorijo, da prava starostna predispozicija ne obstaja. Pri mačkah ni bilo najdenih nobenih predispozicij za neželene reakcije na hrano in le malo je znanega o prevalenci tega obolenja pri konjih.

 

Klinično se bolezen najpogosteje izrazi na koži, pri čemer so najznačilnejši klinični znaki nesezonski srbež (Carlotti et al 1990; Tizzard 2000), ponavljajoča pioderma in dermatitis v področju tac, ki ga izzove lizanje. Redkeje je vključen gastrointestinalni trakt, lahko pa se izrazi eden ali več kombinacij naslednjih simptomov: bruhanje, driska, bolečine v trebuhu, napenjanje, borborigmus in izguba telesne teže.

 

Pri mačkah so opazili povezavo med neželenimi reakcijami na hrano in eozinofilnim enteritisom ter vnetnim obolenjem črevesja. Občasno se lahko pojavi tudi sočasno dermatološko obolenje in obolenje prebavil. Obstajajo nekateri dokazi, da se neželene reakcije na hrano redko lahko izrazijo tudi kot obolenja dihal, živčevja, mišičja, skeleta ali urinarnega sistema (Day 1999).

 

Splošno obolenje kože lahko spremlja vnetje zunanjega sluhovoda, ki pa je lahko tudi edini klinični znak (Rosser 1990).

 

Pomembno se je zavedati, da so neželene reakcije na hrano lahko prehodne ali v obliki epizod v primeru, da alergeno hrano žival zaužije le občasno. V primeru, ko drugi faktorji ne vplivajo na poslabšanje stanja na koži, je lahko obolenje tudi nesrbeče (Scott 1995).

 

Dermatološki znaki pri živalih, ki trpijo za neželeno reakcijo na hrano, lahko slabo odreagirajo na terapijo s kortikosteroidi.

 

Neželene reakcije na hrano vključujejo prehransko preobčutljivost, ki ima imunološki vzrok in prehransko netoleranco, ki je ne-imunološki, fiziološki odgovor na hrano. Klinično sta obolenji neločljivi (Scott 1995).

 

prehranska preobčutljivost

Antigenske komponente hrane so običajno proteini in glikoproteini, ki so odporni na temperaturo, kisline in encime (Tizzard 1999). V nekaterih primerih so lahko imunološke substance produkti prebave. Tak primer je kravje mleko, ki ga pepsin hidrolizira, pri razgradnji pa nastanejo novi proteinski alergeni (Bahna 1985).

 

Imunološka podlaga prehranske preobčutljivosti ni povsem pojasnjena; reakcije so lahko posledica kateregakoli tipa preobčutlivosti 1 – 1V. Predpostavlja se, da so za večino kliničnih znakov bolezni odgovorne reakcije mastocitov pod vplivom IgE protiteles, ki so značilne za preobčutljivost tipa 1 (Day 1999; Halliwell 1992).

 

Prisotnost IgE protiteles se smatra kot pomemben indikator (Johansson et al 1994) sistemske izpostavljenosti prehranskim alergenom, vendar pa sama po sebi še ne potrjuje preobčutljivosti tipa 1 kot vzroka za klinične znake.

 

Dejavniki, kot so vnetje prebavil ali selektivna pomanjkljivost IgA lahko povečajo dostop alergenov do limfoidnih tkiv, ki so povezana s prebavili. To ima za posledico povišano koncentracijo protiteles, ki niso IgE, proti prehranskim komponentam. Pri normalnih pogojih izločena protitelesa IgA vežejo prehranske alergene in tako zagotavljajo, da se ti premaknejo v notranjost lumna prebavil. V primeru, da pride do absorbcije alergenov pa se ti odstranijo preko jeter brez povzročitve vnetnega odziva (Batt et al 1999).

 

prehranska netoleranca

Ameriška akademija za alergije in imunologijo je definirala prehransko netoleranco kot vse tiste neželene reakcije na hrano, ki niso posledica imunskega odziva.

 

Predlaganih je nekaj mehanizmov nastanka:

 

  • Idiosinkrazija hrane, pri kateri se žival nenormalno odzove na hrano. Primer take netolerance je glutenska enteropatija ali laktozna netoleranca.

  • Metabolne reakcije, pri katerih komponente hrane vplivajo na metabolizem živali. Primera substanc sta tiramin in histamin. Tiramin prisoten v jetrih, klobasah, fermentiranih sirih in čokoladi ima za posledico sproščanje noradrenalina iz tkiv, ki posledično vodi v hipertenzijo. Histamin je prisoten v jetrih prašičev, klobasah, ribjih konzervah in nekaterih komercialnih pasjih hranah v pločevinki. Absorbira se samo v primeru, da je sluznična bariera prebavil okvarjena in tako omogoča večjo prepustnost.

  • Farmakološke reakcije, pri katerih nekatere komponente hrane delujejo kot zdravila. Primer je kofein, teobromin in prehranski didatki kot je tartrazin.

  • Zastrupitve s hrano, pri katerih so neželene reakcije povzročene zaradi prisotnosti toksina ali organizma v hrani

 

Če prehranska netoleranca vodi v vnetje prebavil in/ali spremenjeno prepustnost prebavil, se lahko v serumu pojavi povečana koncentracija protiteles, ki niso IgE, proti komponentam hrane.

 

V mnogih primerih neželenih reakcij na hrano je udeležena le ena komponenta. Hrana je pri psih in mačkah običajno bogata s proteini; najpogosteje se uporabljajo mlečni produkti, govedina in žitarice (Carlotti et al 1990; Harvey 1993) nato pa ribe, piščanec ali jajca. 

 

Dokončna diagnoza za neželene reakcije na hrano temelji na izločevalni dieti nato pa sledi testno hranjenje s hrano, ki naj bi obolenje povzročala. Tak proces vključuje hranjenje z novimi proteini in ogljikovimi hidrati tudi do 13 tednov, vendar bi se moral viden napredek pokazati že po 4 do 6 tednih (Muller et al 2001). Tak režim hranjenja predstavlja dosledno sodelovanje vseh članov gospodinjstva in je zato za veterinarja izjemno težko prepričati lastnike živali, da se za ta korak odločijo.

 

Običajno so se priporočalo preproste doma pripravljene diete na osnovi jagnjetine, piščanca in purana v kombinaciji z rižem, vendar pa ne obstajajo znanstvene osnove, o primernosti tovrstnih diet.

 

Raziskave imunogenih komponent mleka in govedine so pokazale, da so glavni alergeni goveji IgG in fosfoglukomutaze. Ti naj bi bili tudi glavni alergeni pri jagnjetini in naj bi igrali vlogo pri navzkrižni reaktivnosti med govedino, mlekom in jagnjetino. Te raziskave so pokazale, da jagnjetina ni primeren vir prehranskih proteinov za pse, ki so alergični na hrano iz govedine (Martin et al 2004).

 

Raziskave so pokazale, da nekateri psi, ki dokazano trpijo za neželeno reakcijo na hrano (diagnosticirano s pomočjo izločevalnih diet in naknadno izpostavitvijo) proizvajajo velike količine IgE in IgG proti antigenom v hrani, ki so bili identificirani kot povzročitelj kliničnih znakov (Halliwell 2004, Gonzalez et al 2004).

 

serološko testiranje

Serološko testiranje na prisotnost protiteles proti komponentam hrane ni zamenjava za izločevalno dieto. Hkrati serologije ne moremo uporabiti za dokončno postavitev diagnoze neželene reakcije na hrano. Vendar rezultati seroloških testov znatno pripomorejo k izbiri najbolj primerne diete in predstavitvi pomena dolgotrajne diete lastnikom.

 

Glavne prednosti serološkega testiranja so:

 

  • Prepoznava prisotnosti protiteles v serumu in posledično povečanje kliničnega suma na neželene reakcije na hrano.

  • Pomoč veterinarju pri izbiri najbolj primernih sestavin v začetni izločevalni dieti.

  • Lastniku živali predstavijo pomen strogega upoštevanja izločevalne diete.

 

Serološko testiranje za protitelesa proti hrani lahko da lažno pozitivne in včasih tudi lažno negativne rezultate, ko odkrivamo neželene reakcije na hrano, zato morajo rezultati vedno biti interpretirani skupaj z anamnezo in kliničnimi znaki.

 

Lažno pozitivni rezultati se lahko pojavljajo pri atopičnih živalih, ki so senzibilizirane proti določenemu cvetnemu prahu, kot je cvetni prah trav in žitaric zaradi navzkrižne reaktivnosti s hrano.

 

Diagnoza neželene reakcije na hrano je lahko postavljena samo retrospektivno in na podlagi rezultatov primerne izločevalne diete, ki ji sledi testiranje odgovora na določeno hrano.

 

Allervet® ponuja testiranje za hrano pri psih, mačkah in konjih.