| DNA testi za vaše ljubljenčke

Potrebujete komplet za odvzem vzorca?

Naročite tukaj

Veterinarji

Strokovne razlage in podrobnosti glede alergijskih in endokrinoloških testov.

Ponudba za vas

Lastniki živali

Nudimo vam:

Izvedbo genetskih testov po najvišjih laboratorijskih standardih.
Odzivno in strokovno podporo pri izbiri testov in interpretaciji rezultatov.

Testirajte ljubljenčka

DNK profil

Pogoji za pridobitev KZS članskih ugodnosti:

Dokazilo o članstvu v KZS
Naročilo oddano na potrjenem obrazcu
Vzorec krvi

Prenesi obrazec

Enostavno naročilo genetskih testov

Ugotavljanje dedne predispozicije za razvoj specifičnih bolezni, lastnosti in odzivov na terapijo.

Vzorec

Za izvedbo genetskega testa potrebujemo vzorec krvi ali bris ustne sluznice.

Analiza

Večina genetskih testov je zaključenih v treh do petih delovnih dneh.

Rezultati

O rezultatih vas obvestimo po e-pošti in izvide pošljemo po pošti.

+ več o genetskih testih

Oddajte spletno naročilo Natisnite obrazec za naročilo

Barve kožuha pri psih

01.10.2020

Skozi zgodovino so se z naravno in umetno selekcijo pri psih izoblikovale številne barve kožuha. Z naravno selekcijo so se izoblikovale zaščitne barve, ki so omogočale zlitje z okoljem in tako omogočale boljše preživetje. Ko pa je v selekcijo posegel človek, so se izoblikovale številne nove barvne različice.   Z nastankom različnih pasem so bili tudi določeni standardi za barvo kožuha za določeno pasmo. S selektivnim parjenjem so bile nezaželene barve kožuha izkoreninjene iz posameznih pasem, pri določenih pasmah pa imajo zaradi intenzivne selekcije vsi psi isti barvni vzorec. Večina pasem ima omejen nabor barvnih vzorcev. En razlog je ta, da so zaradi selekcije nekateri vpleteni geni postali fiksni. Drugi razlog pa je ta, da so številni barvni vzorci recesivni in sta potrebni dve kopiji recesivnih alelov, da pride do izražanja te barve. Pasme se med seboj razlikujejo v genih s fiksnimi aleli in takimi, ki niso fiksni, zato vzreditelji, ki želijo testirati barvne lokuse, ne potrebujejo testirati vseh.     Pri nekaterih pasmah psov so določene barvne različice bolj ali manj zaželene, nekatere pa se še vedno smatrajo kot neustrezne. Človek s selektivnim parjenjem lahko vpliva na nastanek željene barve kožuha. Pri tem je seveda zelo pomembno poznavanje mehanizma in genetskega ozadja za te lastnosti.   Barva kožuha pri psih izvira iz specifičnih kožnih celic imenovanih melanociti, ki proizvajajo pigment melanin, odgovoren za barvo kože, dlak in oči. Obstajata le dva osnovna pigmenta, ki določata barvo psov: to sta črni eumelanin in rumeno-rdeč feomelanin. Izmed vseh lokusov vpletenih pri uravnavanju nastanka teh dveh pigmentov v melanocitih imajo ključno vlogo lokusi E, A ter K, saj določajo ali bo v melanocitih prišlo do tvorbe feomalanina ali eumelanina. Lokus E določa ali bo imel pes melanistično masko in ali bo imel preostali del kožuha izključno rumeno-rdeč (feomelan) ali izključno črn (eumelanin). Lokus A je odgovoren za različne  vzorce kožuha, saj uravnava sproščanje pigmenta v dlako in je vpleten tudi v preklapljanje med produkcijo obeh pigmentov, kar ima za rezultat npr. progasto dlako (barva aguti, ki jo vidimo pri volkovih). Lokus K pa določa ali bo pes izražal barve določene z lokusom A, poleg tega je tudi odgovoren za progast (angl. brindle) vzorec.   Poleg teh pa je še kar nekaj drugih lokusov, ki vplivajo na količino nastalega pigmenta in to vpliva na odtenek in porazdelitev barve po telesu. Npr. Lokus B je odgovoren za spremembo črnega eumelanina v rjavega, ne vpliva pa na feomelanin. Lokus D je lahko odgovoren za nastanek posvetljene oziroma redčene barve (angl. dilute) pasjih kožuhov. Lokusi za barvo celicam določajo kateri pigment naj proizvajajo (eumelanin/feomelanin) in v kakšni meri, oz. pigmenta sploh ne proizvajajo (bela barva), npr. lokus S.   Poznanih je več lokusov, ki so odgovorni za barvne vzorce kožuha pri psih. Različne kombinacije alelov genov na teh lokusih in ostalih lokusih za barvo pa določajo točno določeno barvo kožuha. Z DNA testi identificiramo specifične variante alelov lokusov, ki določajo barvo kožuha. Namen je identificirati ali ima pes skrite barve (recesivna barva), ki jih ne izraža (niso vidne na kožuhu). Za vzreditelje je zato poznavanje genetskega zapisa odgovornega za barvo dlake zelo pomembno, saj se na osnovi le tega lahko odločajo za izbor ustreznega paritvenega para in tako vzrejajo potomce s pričakovano oz. željeno barvo.

Preberi več

+ Poglej vse

Blog

Kaj so genetske bolezni?

04.09.2020

Genetske bolezni so posledica ene ali več sprememb (mutacij) na DNA. Lahko so monogenske, kjer so mutacije prisotne v enem genu ali poligenske, pri katerih so vpletene mutacije več genov. Lahko je okvarjen tudi celoten kromosom. Mutacije se lahko prenesejo iz staršev na potomce ali nastanejo spontano tekom razvoja zarodka (de novo mutacije).   Do danes je pri psih znanih skoraj 800 dednih bolezni in specifičnih dednih lastnosti. Za skoraj polovico dednih bolezni in specifičnih dednih lastnosti je znano, da sledijo enostavnemu načinu dedovanja. Pri psih je večina dednih bolezni, z že znano mutacijo, monogenskih. Zaradi večinoma enostavnih mutacij, so takšne genetske okvare najbolje raziskane in posledično dobro opisane. Pogosto odkritju vzročne mutacije sledi razvoj genetskega testa za zaznavo le te. Pri poligenskih boleznih je pogosto število vpletenih genov tako veliko, da je težko opisati točen genetski vzrok bolezni. Zaradi kompleksnosti genetske osnove teh bolezni so le te do danes slabo raziskane in zanje pogosto ni na voljo genetskih testov.     Genetske bolezni lahko prizadenejo vse dele telesa. Najbolj raziskane genetske bolezni so bolezni oči, kože, mišic, srca, ledvic, nevrološke motnje, krvne bolezni, imunske bolezni, hormonske bolezni, metabolne bolezni in bolezni skeleta. Od vseh zgoraj naštetih skupin genetskih bolezni pa so pri psih najbolj raziskane genetske bolezni oči, saj so mutacije, ki povzročajo okvare vida pri psih relativno pogoste. Vid je ena od osnovnih telesnih funkcij, ki psu omogoča normalno kvalitetno življenje, zato se je potreba po raziskovanju genetske osnove očesnih bolezni zelo povečala. Do danes je znanih že več deset mutacij odgovornih za razvoj očesnih bolezni. Vendar pa so zaradi genetske raznolikosti pasem  nekatere opisane mutacije prisotne le pri nekaterih pasmah psov. Prav zato je lahko za razvoj iste specifične očesne bolezni pri enih pasmah psov odgovorna ena mutacija, pri drugih pasmah pa druga mutacija. Do danes je tako opisanih več mutacij pri različnih pasmah psov, ki povzročajo isto očesno bolezen. Zato moramo biti pri izbiri genetskega testa še posebej previdni, da z genetskih testom zaznavamo mutacijo, ki se pojavlja pri izbrani pasmi.   Poleg preučevanja genetskih bolezni, povezanih z delovanjem telesa, se je razvila nova veja genetike, ki se imenuje farmakogenetika. Farmakogenetika raziskuje genetsko osnovo, ki je odgovorna za različen odziv na zdravila med posamezniki. Pri psih je posebej poznan genetski test za okvaro gena MDR1 (občutljivost na Ivermektin). Namreč okvara gena MDR1 je lahko odgovorna za hude nevrotoksikoze po aplikaciji nekaterih zdravil.   Genetske bolezni pri psih niso ozdravljive, saj se še genska terapija pri psih za namene splošnega zdravljenja ne uporablja. Genska terapija je postopek zdravljenja, kjer v telo vnesemo neokvarjen gen (terapevtski gen) z namenom, da nadomesti okvarjen oz. manjkajoči gen. S pomočjo genske terapije tako dosežemo, da mutacija oz. okvara gena več ne more povzročati genetske bolezni. Prav zaradi neozdravljivosti genetskih bolezni je zelo pomembno, da se poslužujemo uporabe genetskih testov. Na podlagi rezultatov, pridobljenih z genetskim testom, lahko pri nekaterih boleznih bolj učinkovito lajšamo simptome bolezni ali pa se hujšim oblikam take bolezni izognemo. Rezultati genetskega testa so med drugim pomemben dejavnik, ki vpliva na izbiro partnerjev pri razmnoževanju, saj se s pravilnim parjenjem lahko izognemo velikemu številu genetskih bolezni.