Skozi zgodovino so se z naravno in umetno selekcijo pri psih izoblikovale številne barve kožuha. Z naravno selekcijo so se izoblikovale zaščitne barve, ki so omogočale zlitje z okoljem in tako omogočale boljše preživetje. Ko pa je v selekcijo posegel človek, so se izoblikovale številne nove barvne različice.
Z nastankom različnih pasem so bili tudi določeni standardi za barvo kožuha za določeno pasmo. S selektivnim parjenjem so bile nezaželene barve kožuha izkoreninjene iz posameznih pasem, pri določenih pasmah pa imajo zaradi intenzivne selekcije vsi psi isti barvni vzorec. Večina pasem ima omejen nabor barvnih vzorcev. En razlog je ta, da so zaradi selekcije nekateri vpleteni geni postali fiksni. Drugi razlog pa je ta, da so številni barvni vzorci recesivni in sta potrebni dve kopiji recesivnih alelov, da pride do izražanja te barve. Pasme se med seboj razlikujejo v genih s fiksnimi aleli in takimi, ki niso fiksni, zato vzreditelji, ki želijo testirati barvne lokuse, ne potrebujejo testirati vseh.
Pri nekaterih pasmah psov so določene barvne različice bolj ali manj zaželene, nekatere pa se še vedno smatrajo kot neustrezne. Človek s selektivnim parjenjem lahko vpliva na nastanek željene barve kožuha. Pri tem je seveda zelo pomembno poznavanje mehanizma in genetskega ozadja za te lastnosti.
Barva kožuha pri psih izvira iz specifičnih kožnih celic imenovanih melanociti, ki proizvajajo pigment melanin, odgovoren za barvo kože, dlak in oči. Obstajata le dva osnovna pigmenta, ki določata barvo psov: to sta črni eumelanin in rumeno-rdeč feomelanin. Izmed vseh lokusov vpletenih pri uravnavanju nastanka teh dveh pigmentov v melanocitih imajo ključno vlogo lokusi E, A ter K, saj določajo ali bo v melanocitih prišlo do tvorbe feomalanina ali eumelanina. Lokus E določa ali bo imel pes melanistično masko in ali bo imel preostali del kožuha izključno rumeno-rdeč (feomelan) ali izključno črn (eumelanin). Lokus A je odgovoren za različne vzorce kožuha, saj uravnava sproščanje pigmenta v dlako in je vpleten tudi v preklapljanje med produkcijo obeh pigmentov, kar ima za rezultat npr. progasto dlako (barva aguti, ki jo vidimo pri volkovih). Lokus K pa določa ali bo pes izražal barve določene z lokusom A, poleg tega je tudi odgovoren za progast (angl. brindle) vzorec.
Poleg teh pa je še kar nekaj drugih lokusov, ki vplivajo na količino nastalega pigmenta in to vpliva na odtenek in porazdelitev barve po telesu. Npr. Lokus B je odgovoren za spremembo črnega eumelanina v rjavega, ne vpliva pa na feomelanin. Lokus D je lahko odgovoren za nastanek posvetljene oziroma redčene barve (angl. dilute) pasjih kožuhov. Lokusi za barvo celicam določajo kateri pigment naj proizvajajo (eumelanin/feomelanin) in v kakšni meri, oz. pigmenta sploh ne proizvajajo (bela barva), npr. lokus S.
Poznanih je več lokusov, ki so odgovorni za barvne vzorce kožuha pri psih. Različne kombinacije alelov genov na teh lokusih in ostalih lokusih za barvo pa določajo točno določeno barvo kožuha. Z DNA testi identificiramo specifične variante alelov lokusov, ki določajo barvo kožuha. Namen je identificirati ali ima pes skrite barve (recesivna barva), ki jih ne izraža (niso vidne na kožuhu). Za vzreditelje je zato poznavanje genetskega zapisa odgovornega za barvo dlake zelo pomembno, saj se na osnovi le tega lahko odločajo za izbor ustreznega paritvenega para in tako vzrejajo potomce s pričakovano oz. željeno barvo.