fbpx | DNA testi za vaše ljubljenčke
Skip to main content

Potrebujete komplet za odvzem vzorca?

Naročite tukaj

Veterinarji

Strokovne razlage in podrobnosti glede alergijskih in endokrinoloških testov.

Ponudba za vas
small tile image

Lastniki živali

Nudimo vam:

  • Izvedbo genetskih testov po najvišjih laboratorijskih standardih.
  • Odzivno in strokovno podporo pri izbiri testov in interpretaciji rezultatov.

 

Testirajte ljubljenčka

DNK profil

Pogoji za pridobitev KZS članskih ugodnosti:

  • Dokazilo o članstvu v KZS
  • Naročilo oddano na potrjenem obrazcu
  • Vzorec krvi
Prenesi obrazec

Enostavno naročilo genetskih testov

Ugotavljanje dedne predispozicije za razvoj specifičnih bolezni, lastnosti in odzivov na terapijo.

first alt
Vzorec
Za izvedbo genetskega testa potrebujemo vzorec krvi ali bris ustne sluznice.
Analiza
Večina genetskih testov je zaključenih v treh do petih delovnih dneh.
Rezultati
O rezultatih vas obvestimo po e-pošti in izvide pošljemo po pošti.
Kaj so genetske bolezni?
04.09.2020
Genetske bolezni so posledica ene ali več sprememb (mutacij) na DNA. Lahko so monogenske, kjer so mutacije prisotne v enem genu ali poligenske, pri katerih so vpletene mutacije več genov. Lahko je okvarjen tudi celoten kromosom. Mutacije se lahko prenesejo iz staršev na potomce ali nastanejo spontano tekom razvoja zarodka (de novo mutacije).   Do danes je pri psih znanih skoraj 800 dednih bolezni in specifičnih dednih lastnosti. Za skoraj polovico dednih bolezni in specifičnih dednih lastnosti je znano, da sledijo enostavnemu načinu dedovanja. Pri psih je večina dednih bolezni, z že znano mutacijo, monogenskih. Zaradi večinoma enostavnih mutacij, so takšne genetske okvare najbolje raziskane in posledično dobro opisane. Pogosto odkritju vzročne mutacije sledi razvoj genetskega testa za zaznavo le te. Pri poligenskih boleznih je pogosto število vpletenih genov tako veliko, da je težko opisati točen genetski vzrok bolezni. Zaradi kompleksnosti genetske osnove teh bolezni so le te do danes slabo raziskane in zanje pogosto ni na voljo genetskih testov.     Genetske bolezni lahko prizadenejo vse dele telesa. Najbolj raziskane genetske bolezni so bolezni oči, kože, mišic, srca, ledvic, nevrološke motnje, krvne bolezni, imunske bolezni, hormonske bolezni, metabolne bolezni in bolezni skeleta. Od vseh zgoraj naštetih skupin genetskih bolezni pa so pri psih najbolj raziskane genetske bolezni oči, saj so mutacije, ki povzročajo okvare vida pri psih relativno pogoste. Vid je ena od osnovnih telesnih funkcij, ki psu omogoča normalno kvalitetno življenje, zato se je potreba po raziskovanju genetske osnove očesnih bolezni zelo povečala. Do danes je znanih že več deset mutacij odgovornih za razvoj očesnih bolezni. Vendar pa so zaradi genetske raznolikosti pasem  nekatere opisane mutacije prisotne le pri nekaterih pasmah psov. Prav zato je lahko za razvoj iste specifične očesne bolezni pri enih pasmah psov odgovorna ena mutacija, pri drugih pasmah pa druga mutacija. Do danes je tako opisanih več mutacij pri različnih pasmah psov, ki povzročajo isto očesno bolezen. Zato moramo biti pri izbiri genetskega testa še posebej previdni, da z genetskih testom zaznavamo mutacijo, ki se pojavlja pri izbrani pasmi.   Poleg preučevanja genetskih bolezni, povezanih z delovanjem telesa, se je razvila nova veja genetike, ki se imenuje farmakogenetika. Farmakogenetika raziskuje genetsko osnovo, ki je odgovorna za različen odziv na zdravila med posamezniki. Pri psih je posebej poznan genetski test za okvaro gena MDR1 (občutljivost na Ivermektin). Namreč okvara gena MDR1 je lahko odgovorna za hude nevrotoksikoze po aplikaciji nekaterih zdravil.   Genetske bolezni pri psih niso ozdravljive, saj se še genska terapija pri psih za namene splošnega zdravljenja ne uporablja. Genska terapija je postopek zdravljenja, kjer v telo vnesemo neokvarjen gen (terapevtski gen) z namenom, da nadomesti okvarjen oz. manjkajoči gen. S pomočjo genske terapije tako dosežemo, da mutacija oz. okvara gena več ne more povzročati genetske bolezni. Prav zaradi neozdravljivosti genetskih bolezni je zelo pomembno, da se poslužujemo uporabe genetskih testov. Na podlagi rezultatov, pridobljenih z genetskim testom, lahko pri nekaterih boleznih bolj učinkovito lajšamo simptome bolezni ali pa se hujšim oblikam take bolezni izognemo. Rezultati genetskega testa so med drugim pomemben dejavnik, ki vpliva na izbiro partnerjev pri razmnoževanju, saj se s pravilnim parjenjem lahko izognemo velikemu številu genetskih bolezni.
Preberi več
Blog
Načini dedovanja in zakaj je pomembno, da jih poznamo?
10.08.2020
Pasemski psi kot jih poznamo danes so nastali s pomočjo intenzivne selekcije v zadnjih nekaj sto letih, kar s stališča evolucije predstavlja nedaven dogodek. Vsaka pasma je nastala iz majhnega števila izvornih živali, ki jih je človek izbral na osnovi njihovih značajskih (npr. varovanje, lov…) in morfoloških značilnosti (npr. velikost in oblika telesa, barva dlake dolžina dlake…). S selekcijo in parjenjem v sorodstvu so se v posamezni pasmi fiksirale zaželene lastnosti istočasno pa je prišlo do nenamernega fiksiranja nezaželenih lastnosti kot so genetske bolezni, morfološke anomalije in razne predispozicije. Trenutno je priznanih več kot 400 pasem psov, ki so vsaka posebej edinstvene glede specifičnih značilnosti, hkrati pa imajo tudi specifično breme glede genetski bolezni.   Z razvojem na področju genetike so se razvili številni DNA testi, ki nam omogočajo odkriti vzrok za določeno genetsko bolezen oziroma lastnost. Ko so rezultati DNA testa znani pa je za nadaljnjo vzrejo (izkoreninjenje bolezni, vzreja želenih lastnosti), ključnega pomena poznavanje načina dedovanja. Način dedovanja dednih lastnosti in bolezni je lahko enostaven (lastnost kontrolira ena mutacija na DNA) ali kompleksen (lastnost kontrolira več mutacij in dejavnikov okolja). Obstaja 5 enostavnih načinov dedovanja: avtosomno recesivno, avtosomno dominantno, X-vezano recesivno, X-vezano dominantno in Y-vezano dedovanje. Obstaja tudi izključno dedovanje po materi, ki je vezano na mitohondrijsko DNA.     Avtosomno recesivno dedovanje Za ta tip dedovanja je značilna prisotnost zdravih prenašalcev, enaka prizadetost samcev in samic ter enak prenos na potomce iz samcev in samic. Avtosomno recesivna bolezen za svoje izražanje potrebuje prisotnost dveh mutiranih alelov. Ta tip dedovanja je najpogostejši, ko govorimo o enostavnih genetskih boleznih pri psih. Prizadeti posamezniki imajo navadno zdrave starše (prenašalce). Večja frekvenca bolezni se pojavlja v primeru parjenja v sorodstvu. Če parimo 2 zdrava prenašalca, statistično lahko pričakujemo četrtino prizadetih potomcev. Glavno težavo tega načina dedovanja predstavljajo zdravi prenašalci, ki jih lahko odkrijemo izključno z DNA testom.   Avtosomno dominantno dedovanje Za ta tip dedovanja je značilna odsotnost zdravih prenašalcev, enaka prizadetost samcev in samic ter enak prenos na potomce iz samcev in samic. Pri tem načinu dedovanja je vedno eden izmed staršev prizadetega potomca tudi prizadet. Potomec, ki ima enega obolelega in enega zdravega starša, ima 50% možnosti, da bo tudi sam obolel. Večina avtosomno dominantnih bolezni kaže nepopolno penetranco, kar pomeni, da vsi posamezniki, ki nosijo mutacijo, ne kažejo znakov bolezni. Ti posameznik sicer ne izražajo svojega genotipa, vendar ga prenesejo na svoje potomce. Zaradi dejstva, da vsi posamezniki z mutacijo ne izražajo bolezenskih znakov je pri načrtovanju parjenja priporočljiva uporaba DNA testov s pomočjo katerih lahko odkrijemo vse živali z bolezenskim genotipom.   X-vezano recesivno dedovanje X-vezano dedovanje se od avtosomnega dedovanja razlikuje v tem, da se vzročna mutacija nahaja na spolnem kromosomu X. Posledično prenos na potomce in tveganje za razvoj bolezni pri samcih (imajo en kromosom X) in samicah (dva kromosoma X) ni enako. Pri samici mora za izražanje bolezni biti mutacija prisotna v dveh kopijah, pri samcih pa le v eni, ker imajo samo en kromosom X. Posledično X-vezane recesivne bolezni prizadenejo samce v večji meri kot samice. Oboleli samci imajo običajno zdrave starše, kjer je samica zdrava prenašalka. Moški mladiči samice, ki je zdrava prenašalka imajo 50% tveganje, da bodo oboleli. Redke obolele samice so rezultat parjenja obolelega samca in zdrave samice prenašalke.   X-vezano dominantno dedovanje X-vezane dominantne bolezni in lastnosti so posledica dominantne mutacije, ki se nahaja na kromosomu X. Zdravih prenašalcev ni, samice in samci z mutacijo na kromosomu X so prizadeti.  Bolezni s tem tipom dedovanja pogosteje prizadenejo samice kot samce. Obolel samec bo prenesel bolezen na vse svoje ženske potomke, obolela samica pa le na polovico svojih potomcev (samcev ali samic).   Y-vezano dedovanje Kromosom Y imajo le samci , zato se Y-vezane bolezni in lastnosti pojavljajo samo pri samcih, le samci pa jih lahko prenesejo na svoje moške potomce. Ta način dedovanja pri psih do sedaj še ni bil opisan.   Kompleksno dedovanje Na razvoj kompleksnih oziroma poligenskih dednih obolenj in lastnosti vpliva večje število genov. Običajno število teh genov in delež njihovega vpliva na razvoj bolezni ni poznan, posledično se bolezen v leglih pojavlja naključno. Zelo težko je napovedati odstotek prizadetih potomcev, kljub temu, da poznamo klinični status staršev. Kompleksna dedna obolenja so pod velikim vplivom okoljskih dejavnikov, ki skupaj z geni vplivajo na razvoj bolezni ali lastnosti. Primer kompleksnega obolenja je displazija kolkov pri kateri je bilo z boleznijo povezanih več genov, ki dajejo genetsko komponento bolezni, hkrati pa je bilo ugotovljeno, da imajo na razvoj bolezni velik vpliv tudi okoljski dejavniki (hrana, fizična aktivnost…)   Dedovanje po materi / mitohondrijsko dedovanje Mitohondrijske bolezni in lastnosti se prenašajo izključno po materi. Na njihov razvoj vplivajo geni na mitohondrijski DNA. Za razliko od ostale DNA se mitohondrijska ne nahaja v jedru celice vendar v posebnih celičnih organelih – mitohondrijih. Med fertilizacijo se v zarodek prenesejo le materini mitohondriji, zaradi česar se mutacije na mitohondrijski DNA prenašajo samo preko matere. Ta način dedovanja je izredno redek.
Preberi več