Polioma virus ptic je bil prvič odkrit in opisan leta 1981. Virus je znan po tem, da povzroča akutna in kronična obolenja pri več vrstah ptic. Pri papigah povzroča bolezen ptičji polioma virus (APV), pri goseh sorodni gosji hemoragični poliomavirus, ki povzroča hemoragični nefritis in enteritis. Obe bolezni sta vnetni in imata skupno lastnost, da je smrtnost pri mladih ptičih zelo visoka. Ptičji poliomavirus je v tem smislu drugečen od sesalskih poliomavirusov saj je smrtnost dosti višja kot npr. pri sesalskem polioma virusu SV 40.

Za bolezen ki jo povzroča APV virus je značilen hepatitis, ascites in hidroperikardium. Procent smrtnosti zaradi te bolezni je lahko tudi 100%.  Mlade ptice, ki preživijo okužbo razvijejo kronično obliko bolezni, katere glavni simptom je nepravilnost v razvoju peres oziroma klinični znaki niso vidni. Ptice brez kliničnih znakov so najpogostejši prenašalec bolezni, saj so fizično normalno aktivne in se normalno razmnožujejo. Virus APV lahko prizadane vse vrste papig, kljub temu pa je znano da pogosteje prizadane papige are, aratinge, eklektuse, agapornise, nimfe, skobčevke in mnoge druge. APV ne prizadane samo papig ampak tudi nekatere druge vrste ptic, kot so ščinkavci, orli, jastrebi… Virus je razširjen po celotnem svetu. Vsi tipi virusov, ki so jih do sedaj našli kažejo izredno genetsko sorodnost in tako obstaja samo en genotip oziroma serotip. Virus APV se prenaša med odraslimi pticami in iz staršev na potomce. Mladiči lahko poginejo že v jajcu, lahko pa se normalno izvalijo in velikokrat poginejo v starosti 10 do 14 dni oz. večje ptice v starosti od 20 do 56 dni. Mladiči pogineje predvsem zaradi odpovedi nekaterih mišic v telesu. Pogosto ne morejo prazniti golše v kateri hrana obstane. Nastopi podhranjenost in dehidracija ter na koncu smrt mladiča, kljub polni golši hrane. Če mladiči preživijo so velikokrat slabo operjeni. Manjkajo predvsem peresa po hrbtu in trebuhu ter letalna peresa. Po perutih so v večini primerov peresa normano razvita. Operjenost prizadetih delov se lahko po nekaj goljenjih tudi popravi.

Simptomi

• slaba operjenost – manjkajo predvsem peresa po hrbtu in trebuhu ter letalna peresa
• zakasnjeno praznjenje golše – mladiči v gnezdu lahko umrejo s polno golšo
• dehidracija
• depresija
• anoreksija in izguba telesne teže
• krvavenje pod kožo
• odpoved vitalnih organov (nekateri ptiči zato niso zmožni letenja)
• paraliza

Bolezen je pogosto smrtna zato se lahko razvijejo le nekateri od naštetih simptomov.

Diagnoza

Obstaja več vrst testov, ki učinkovito dokazujejo to bolezen. Najpogosteje uporabljena metoda je verižna reakcija s polimerazo (PCR). Z njo lahko učinkovito določimo bolezen iz vzorca krvi ali peres. PCR metoda temelji na pomnoževanju in dokazovanju prisotnosti virusne DNA v vzorcu. Metoda je do ptice in lastnika zelo prijazna. Pri diagnozi te bolezni se uporabljajo tudi imunološki testi, ki pa so zaradi spremenljivega imunološkega odziva ptiča lahko nenatančni. V koliko je test pozitiven, je potrebno opravit test na vseh pticah, ki so bile v stiku z obolelo ptico. Obolelo ptico je potrebno takoj premestiti v karanteno. Po 2 mesecih priporočamo ponovno testiranje obolelih ptic.

Zdravljenje

Do danes še ni bilo razvito nobeno zdravilo za zdravljenje bolezni, ki jih povzroča APV. Obstaja cepivo, s katerimi lahko zaščitimo ptice pred okužbo s tem virusom. Cepivo je zelo težko dostopno, cepi pa se predvsem mlade ptice v 5 tednu starosti (odvisno od velikosti in vrste ptice). Ker  zdravila še ni je toliko bolj pomembno, da bolezen odkrijemo pravočasno, saj smo le tako lahko dovolj pozorni, da bolezni ne širimo.

Prenos bolezni in preventiva

Virus se lahko prenaša le iz ptice na ptico in ne na druge živali oz. človeka. Najpogosteje se prenaša z direktnim stikom dveh ptic, preko vdihovanja aerosola, preko peresnega prahu, iztrebkov, sperme, jajc in hrane. Virus se lahko prenese tudi preko okuženih posod za hrano in vodo, gnezdilnic, gnezdilnega materiala, palic za sedenje, opreme kletke oz. voljere… Velikokrat se zgodi, da se virus prenese iz okužene matere ali očeta, ki ne kažeta simptomov bolezni, na potomce v gnezdu oz. se prenese na jajca še preden jih samica izvali. Virus ostane aktiven še kar nekaj časa po tem ko smo iz prostora odstranili bolno ptico. Zato je potrebno prostore v katerih je bolna ptica bivala ustrezno očistit in razkužit. Na tržišču obstaja nekaj razkužil, ki ubijejo ta virus.

Pomembno je, da takoj ko posumimo na bolezen, ptico izoliramo in s tem preprečimo morebitno nadaljnjo širjenje virusa. To ptico testiramo na prisotnost virusa in ob pozitivnem testu testiramo še preostale ptice, ki so bile v stiku z okuženo ptico. Le tako lahko učinkovito odpravimo bolezen iz jate. V izogib širjenju bolezni lahko preventivno pregledamo nekaj vzorcev ptic iz jate, saj le tako lahko najhitreje in najučinkovitejše omejimo razvoj in širjenje te bolezni.